SVETA TEREZIJA DETETA JEZUSA


* 2. januar 1873
† 30. september 1897

Terezija se je rodila 2. januarja 1873 v severno-francoskem mestecu Alençonu kot deveti otrok zakoncev Ludovika Martin in Marije Zelije Guérin. Oče se je v Strassburgu izučil za urarja in draguljarja, mati pa je bila izučena v umetnem čipkarstvu. Prvi štirje otroci so jima kmalu umrli. Za zakonca, ki sta se odlikovala po močni, živi veri in iskreni pobožnosti, je bila to huda preizkušnja. Njuna želja roditi otroke za nebesa se je izpolnila na poseben način. Rodilo se jima je še pet hčera, ki so vse šle v samostan: štiri h karmeličankam in ena k vizitantkam. Najmlajša je bila Terezija. Bilo ji je šele štiri leta, ko ji je umrla mati. A materini vzgojni vplivi so ji pustili pečat za vse življenje. Ovdoveli oče se je s hčerami preselil v mesto Lisieux, kjer je živel njihov stric lekarnar Isidore Guérin s svojo družino. Stric in njegova žena sta veliko pomagala pri vzgoji otrok. V Lisieuxu je družina lepo in srečno živela, v njej je vladal duh molitve in medsebojne ljubezni. Oče je imel v Terezijinem življenju zelo pomembno vlogo. Bil ji je za zgled v ljubezni do Boga. Poleg očeta so skrb za Terezijino vzgojo prevzele tudi njene sestre, ki so jo prisrčno ljubile in ji v marsičem nadomeščale mater.

S petnajstimi leti je Terezija vstopila v samostan karmeličank. Ker je bila za tako strog red premlada, je za dovoljenje najprej prosila nadškofa Hugonina, vendar brez uspeha. Na romanju v Rim se je s prošnjo za spregled obrnila na papeža Leona XIII, ki jo je napotil k domačim cerkvenim predstojnikom in ji svetoval, naj se obrne na Boga samega. Kmalu ji je nadškof Hugonin dovolil vstopiti. Ob vstopu v samostan je prevzela redovno ime Terezija Deteta Jezusa. Bila je zaljubljena v Boga in vse je želela delati iz ljubezni do Njega. Tako je v samostanu prenašala marsikatero preizkušnjo, dušno in telesno trpljenje. Njena pot je bila pot preprostosti in otroške predanosti Bogu. Zaupno se je naslanjala na usmiljenega Očeta in si prizadevala tudi najmanjšo stvar narediti iz ljubezni do Njega. Proti koncu svojega življenja je na ukaz prednice samostana napisala spomine na otroštvo in svojo duhovno pot, ki so bili izdani pod naslovom Povest duše. Knjiga je bila 20 let po njeni smrti prevedena v 35 jezikov.

Pri štiriindvajsetih letih je zbolela za tuberkulozo. 30. septembra 1897 je umrla s pogledom na razpelo, ki ga je držala v rokah. Njene zadnje besede so bile:

»Moj Bog, ljubim te ...«

Njene duhovne ljubezni pa s smrtjo ni bilo konec. Svojo ljubezen je hotela razdajati tudi po smrti: »Videli boste, da bom po smrti sipala vrtnice na zemljo.« S tem je mislila na milosti, ki jih je hotela iz ljubezni ljudem izprositi od Boga. Sveta Terezija Deteta Jezusa je postala zgled, kako je mogoče doseči največjo popolnost v kreposti ljubezni brez izrednega mrtvičenja samega sebe, brez izrednih darov milosti, brez velikih del. Svetost ji je pomenila posvetitev vsakdanjega življenja z ljubeznijo. Njena duhovna pot se imenuje tudi »mala pot«. Kmalu po smrti je postala svetnica, Cerkev jo je razglasila tudi za cerkveno učiteljico in zavetnico misijonov.

Odlomek iz njene avtobiografije:

»Dolgo sem se spraševala, zakaj Bog enega ljubi bolj kot drugega, zakaj ne prejemajo vse duše enakih milosti. Videla sem, kako je z izrednimi milostmi obsipal svetnike, ki so ga v življenju močno žalili, kot sveti Pavel, sveti Avguštin in jih takorekoč prisilil, da so sprejeli njegove milosti. Brala sem življenje svetnikov, ki jih je Gospod malone pestoval od zibelke do groba … Ob vsem tem sem se pa spraševala, zakaj na primer toliko poganov umre, še preden so slišali izgovoriti besedo Bog. V svoji dobroti mi je Jezus dal razumeti to skrivnost, ko je odprl pred menoj knjigo narave. Tu sem videla, kako so vse cvetlice, ki jih je on ustvaril, lepe. Spoznala sem pa tudi, da očarljivo barvana vrtnica in bela lilija nič ne prikrajšata majhne vijolice za njen prijeten vonj ali pa marjetice za njeno prikupno preprostost. Doumela sem, da bi narava zgubila svoj pomladni kras in bi travnikov ne krasile več cvetlice, ko bi vse hotele biti vrtnice. (vir: http://svetniki.org/01_10.html)

Sveto Terezijo Deteta Jezusa upodabljajo kot karmeličansko redovnico v rjavi obleki, belem plašču in črni tančici s križem in vrtnicami v naročju, ki jih sipa na zemljo, kot je obljubila malo pred smrtjo.

Vir: http://www.e-mladi.si/crpalka.php?id=172 (junij, 2010)